Flirt

Otvoritveni koncert\r\n\r\nAntonio Vivaldi: Cum dederit iz uglasbitve psalma Nisi Dominus, RV 608 (v filmu Spectre – James Bond, 2015)\r\nBernard Herrmann: Psiho, pripoved za godalni orkester (v filmu Psiho, 1960)\r\nGustav Mahler: Adagietto iz Simfonije št. 5 (v filmu Smrt v Benetkah, 1971)\r\nToru Takemitsu: Tri filmske partiture\r\n***\r\nEnnio Morricone: Ljubezenska tema iz filma Novi kino paradiž (1988)\r\nGeorge Gershwin: Moški, ki ga ljubim (v istoimenskem filmu iz leta 1946)\r\nBojan Adamič: Slow iz Suite za klarinet in godala\r\nIsaak Dunajevski: glasba iz filma Cirkus (1936)\r\nKurt Weill: Youkali (prir. Oskar Longyka)\r\nBorut Lesjak: Mambo cubano (v filmu Ne čakaj na maj, 1957)\r\n\r\n \r\n\r\nNa gladini zatohlega beneškega kanala se prikaže groteskna podoba moža, ki v hlastanju za mladostjo trči ob lastno minljivost. Po ozkih strmih stopnicah se vzpenja temna postava z nožem. S platna prazne kino dvorane se usuje dež strastnih poljubov.\r\n\r\nKar so ugotovili že prvi romantiki – da človeških življenj ne krojijo dejstva, ampak občutja –, so pol stoletja kasneje odkrili filmski režiserji. In na pomoč poklicali skladatelje. Že bežen pogled na velike filmske stvaritve kaže, da za ustvarjanje atmosfere, ki poskrbi, da nam prizori zlezejo pod kožo in se iz gibljivih slik prelevijo v visceralno izkušnjo, ni boljšega kot klasična glasba. V Smrti v Benetkah Mahlerjeva bolečina stisne drobovje še močneje kot Aschenbachova. V Psihu globje kot rezilo zarežejo godala. V Kinu Paradiž se pred solznimi očmi edinega gledalca v dvorani ne poljubljajo Greta Garbo, Ingrid Bergman, Cary Grant ali Clark Gable – srce parajoča melodija lepi poljube na naše ustnice.\r\n\r\nDobrodošli na koncertu, kjer si bosta film in glasba prišla tako blizu, da ne bo več mogoče reči, kdo zapeljuje koga. A če je v vas vsaj trohica romantika, boste ta flirt začutili.\r\n\r\nMimogrede, ali ste vedeli, da smo v dobrih treh minutah, kolikor traja znamenita Morriconejeva ljubezenska tema iz omenje